Pages Menu
TwitterRssFacebook
Categories Menu

Novoletni potop v Lazaretu – Potapljači brez meja

Kot soorganizatorju tega lepega srečanja, vam posredujem moje občutke in fotke (no, ne vse) z dogajanja na Lazaretu. upam, da se kmalu spet vidimo.
Lep dan želim.
Melita

Lazaret, 01. jan.2008
Ko gledam (in še bolj – čutim) to današnje zimsko vreme, se z rahlo nostalgijo spominjam dogodkov pred par dnevi. In menim, da si zaslužijo več, kot eno suhoparno reportersko poročilo. In zaradi tega si bom vzela še par minut mojega in vašega časa in vam opisala poletno morsko dogajanje, ki smo ga doživeli na novega leta prvi dan.

Trst je zmeraj poln presenečenj v obiliki novih cestnih odsekov, povezav in speljav. Vsaj za nas, ki prihajamo z goriške strani. In zaradi tega smo si vzeli zlato časovno rezervo in štartali hitro po 10. uri. Tista veeelika šalica belega kofeta je delno razblinila meglo s silvesterskega dogajanja. Mrzel zrak zunaj ji je delno pomagal. Svoje pa je dokončno naredilo sončke. Obetal se je prekrasen dan.

V Lazaret smo prišli skozi Milje, po obali. Zmeraj, ko peljem skozi to simpatično obmorsko mestece, si obljubim, da se bom drugič OBVEZNO ustavila in si ga ogledala…no, drugič… V Lazaretu so nas že čakale natančne oznake, ki so vabile v majhen port, kjer smo parkirali. Presenetilo me je veliko število udeleženecev. Med njimi tudi znani obrazi iz Kopra, Rakeka… stiski rok… zdravjasrečeljubeznipolne novoletne želje… poljubi… smeh.

In potem smo si, bolj za hec, kot zares, navlekli potapljaško opremo, jelko in jeklenke, računalnike in kompase. In obvezen fotoaparat. Jaz in Pečarjev Jani (uf, kakšna makina!!). Otvoritev srečanja je potekala v dveh jezikih s plapolanjem treh zastav. Tudi kamere RAIa so bile zraven. Še fotografiranje pred potopom. In 28 pogumnih se odpravilo v morje pred majhnim pristaniščem. Po 20 minutah plavanja po površini (Medtem smo bogu morja darovali nekaj steklenic penine. No, priznam, tudi mi smo ujeli kakšen požirek…), smo se potopili v 2-3m globine… in ko sem malo ušla iz meglice, ki smo jo dvignili s plavutmi, in ugotovila, da tudi spodaj ni slabo (iz trave so rasli leščurji, valovale so vetrnice, med morsko solato so kukale babice…), so me že vlekli za plavutko in mi kazali, da je potopa konec. Moram se vrniti na površje, odkoder je dogajanje kontrolirala italijanska obalna straža, gasilci in predstavniki organizatorja. Na obali so nas pričakali s kuhanim vinom (paaše), sladicami, pršutom… nadaljevanje srečanja, klepet, vabila na nove potope…

Skupno stališče, da srečanje kot takšno mora ostati. Kvečjemu, ker je tudi ta akvatorij zanimiv za daljše (in globlje) potope. Dokaz temu je …. (no, poznamo ga..:-)), ki je ubežal skoraj do srede zaliva in skoraj dosegel globino celih 10 metrov. Navdušeno je pripovedoval o bogatstvu življenja tam spodaj. Žal so mu nadaljnje raziskovanje preprečili pripadniki organizatorja in ga pospremili na obalo. Vse bi bilo v redu in po predpisih, če bi vzel bojo s sabo…no, zdaj ve(mo).Lep večer želim.
Melita

(besedilo in foto Melita Bubek, 3.1.2008)