Pages Menu
TwitterRssFacebook
Categories Menu

Posted on Mar 10, 2013

O globokih postankih

 
Več postankov za večjo varnost

(objavljeno v reviji POTAPLJAČ, št. 16 / 2004)

Dekompresijska bolezen je nedvomno tista tema, ki ji potapljaške šole namenjajo največ pozornosti, čeprav statistike kažejo, da smo potapljači veliko bolj izpostavljeni vsem drugim nevarnostim in poškodbam. In tako je tudi prav, saj se je pojavnost dekompresijske bolezni zmanjšala prav zaradi izrazite preventivne dejavnosti in mnogih raziskav, ki so privedle do boljšega poznavanja fizioloških odzivov telesa pod povečanim pritiskom. Čeprav je osnovni vzrok nastanka že dolgo časa znan, še vedno najbolje velja rek, da je edino pravilo pri dekompresijski bolezni to, da ni pravila. Čeprav je bil potop povsem znotraj varnostne krivulje in niso bila kršena osnovna pravila varnosti, se dekompresijska bolezen vseeno včasih pojavi. Na odzive človeškega telesa namreč vpliva toliko različnih dejavnikov, da je praktično nemogoče vse predvideti in neugoden splet okoliščin, kljub upoštevanju vseh predpisanih varnostnih postopkov, privede do obolenja.

Temu se sistemsko izogibamo z zmeraj bolj strogimi dekompresijskimi tablicami ali režimi potapljaških računalnikov. Mnogi se verjetno še spomnite dekompresijskih tablic, ki so predvidevale največjo hitrost dvigovanja 18 m na minuto in so varnostno krivuljo imele veliko bolj liberalno zastavljeno kot sedaj. Režimi potapljanja so se zaostrili vsaj iz dveh razlogov. Prvi je, da so začetne dekompresijske tablice bile narejene za vojaške potapljače, tj. na populaciji mladih fantov, v visoki psihofizični kondiciji, danes pa se lahko potaplja skoraj vsak. Prav v tem pa se skriva tudi drugi razlog. Ker je potapljanje postala rekreacija širokih množic, je temu bilo treba tudi prilagoditi varnostne meje. Stopnja tveganosti, ki jo današnje tabele dopuščajo, je bistveno strožja od prejšnjih. Nadaljnje skrajševanje potopov ni najbolj verjetna rešitev, saj je to ravno obratno sorazmerno z užitki potapljačev pod vodo, torej s samim bistvom potapljanja. Dekompresijski bolezni se zato izogibamo tako, da izključujemo ali kar se da zmanjšujemo čim več drugih rizičnih dejavnikov. Tako je prišlo do varnostnega dekompresijskega postanka v plitvi vodi ob koncu potopa, izogibanju profilu potopa jo-jo, priporoča se potop z največjo globino na začetku potopa in potem postopno dvigovanje. Veliko je tudi t. i. sekundarnih dejavnikov za nastanek dekompresijske bolezni, na katere moramo biti pozorni po potopu. Naj naštejemo le nekatere: prekomerna fizična aktivnost, tuširanje z vročo vodo, letenje z letali ali potovanje čez visoke gorske prelaze, pitje alkohola in podobno.

Oglejmo si nekoliko podrobneje preventivne varnostne postanke. Med potapljanjem se zaradi večjega pritiska v telesu raztopi tudi sorazmerno več plina. Med dvigovanjem se ta plin izloča in nastajajo majhni mehurčki. V telesu se raztapljata tako dušik kot kisik, vendar slednjega telo sproti porablja, tako da je nevaren le dušik. Kako hitro se dušik v telesu raztaplja in iz njega izloča, nam povedo t. i. saturacijski ali desaturacijski časi. Za kri je to npr. 5 minut. Za lažje razumevanje si oglejmo primer. Potapljač ima na površini v telesu raztopljenih npr. 100 enot dušika, kar ustreza normalnemu zračnemu tlaku 1 bar. Če se potopi na globino 10 m, kjer vlada tlak 2 bar, se začne količina dušika v njegovem telesu povečevati, tako da ima po petih minutah že približno 170 enot, po 10 minutah 190 enot in po dovolj dolgem času 200 enot, kot ustreza tlaku 2 bar. Če se sedaj potapljač dvigne na površino, se z enako dinamiko dušik začne izločati. Po petih minutah se ga izloči 70 enot in ga ostane 130, po desetih minutah 110, dokler ne pade na 100 enot, kolikor je normalno stanje za tlak 1 bar. Dodajmo še, da je na globini npr. 40 m, kjer vlada tlak 5 bar, normalna množina raztopljenega dušika tudi 5-krat večja kot na površini, tj. 500 enot.

Po vsakem potopu smo torej potencialno izpostavljeni dekompresijski bolezni, vendar človeško telo lahko brez škode prenese stanje, ko je v telesu raztopljenega plina dvakrat preveč. Pri tlaku 2 bar, kjer je normalno stanje 200 enot, smemo torej imeti v telesu do 400 enot dušika. Od tod tudi izvira pravilo, da po potapljanju do globine 10 m dekompresijska bolezen praviloma ne more nastopiti.

Po tem pravilu delujejo tudi dekompresijski računalniki ali tablice. Dekompresijski postanek na neki globini mora trajati tako dolgo, da se iz telesa izloči toliko plina, da ga pri naslednjem postanku ne bo več kot dvakrat preveč. Kot primer si oglejmo postanek na 12 metrih globine, ki mu sledi naslednji na 9 m. Na 9 m je tlak 1,9 bar, čemur ustreza 190 enot raztopljenega dušika. Na 12 m se mora torej potapljač zadrževati tako dolgo, da mu v telesu ostane 380 enot dušika (2 x 190=380, tj. dvakrat več od normalne vrednosti). Ker temu postanku sledi postanek na 6 m, kjer je normalno stanje 160 enot dušika, mora na 9 m torej ostati tako dolgo, da koncentracija dušika pade na 320 enot (2 x 160=320, tj. spet dvakrat več, kot je normalno na 6 m) in tako naprej.

Za zagotavljanje varnosti pred dekompresijsko boleznijo pa ni dovolj upoštevati zgolj postankov, temveč je s tem tesno povezana tudi hitrost dvigovanja. In prav pri tem lahko, upoštevaje gornje pravilo faktorja dva, z dodatnimi postanki dosežemo še večjo varnost, tj. dodamo še enega izmed tistih dodatnih varnostnih ukrepov, ki bodo zmanjšali možnost bolezni zaradi neugodnega spleta naključij.

Pravilo pravi, da se med dvigovanjem zmeraj zaustavimo vsaj za eno minuto na polovičnem tlaku. Če se torej potapljamo na globini 40 m, kjer vlada tlak 5 bar, se s predpisano hitrostjo dvignemo do tlaka 2,5 bar, tj. 15 m, in se tam zadržimo vsaj 1 minuto. Tak dodatni varnostni ukrep pripomore k temu, da se v večji meri izločijo prvo nastali mikromehurčki. In prav ti so lahko najbolj nevarni, saj se z nadaljnjim dvigovanjem in posledično zmanjševanjem tlaka povečujejo ter predstavljajo nevarna kondenzacijska jedra, na katera se lepijo kasneje nastali mehurčki, kar vodi do zmeraj večjih in zmeraj nevarnejših mehurčkov.

Za konec še enostavno pravilo, kako določiti globino tega globokega preventivnega postanka. Globino, na kateri se potapljate, razpolovite in odštejete 5 m. V prejšnjem primeru je to bilo 40 m/2 – 5 m = 15 m. Po potopu na globini npr. 32 m pa se priporoča postanek na 11 m. Opisano pravilo naj bo le še eden dodaten preventivni ukrep, da bo tem manjkrat veljalo pravilo, da pri dekompresijski bolezni ni pravila.

Doc. dr. Mitja SLAVINEC