Tale dogodek mi je dal misliti in bo verjetno zanimiv za vse potapljače.
Šli smo s čolnom na potop v modro. Takoj na začetku potopa, po spustu na 20m globine, je začela okoli mojega sopotapljača puščati gora mehurjev. Čeprav je imel izbuljene oči je izgledalo, da je lahko normalno dihal na respirator, le z obema rokama je držal za cev inflatorja.
Za vsak slučaj, da ga v mehurjasti megli ne izgubim, sem ga zgrabil za naramnico kompenzatorja, kot so nas učili na specialnem tečaju iz reševanja v primeru dihanja v paru. Preden sem ugotovil kaj potrebuje od mene (nič ni hotel, niti pogledal me ni), sva bila že oba na površju. Partner je bil ves zaripel in je lahko samo plitko dihal. Razmišljal sem o najhujšem, o barotravmi pljuč. Ker je bil ves zapakiran v napihnjen kompenzator, sem ga hotel izprazniti. A cev od inflatorja je še vedno držal z obema rokama, vrvico od varnostnega ventila pa nisem dosegel. Zato sem mu odpel prsne pasove na kompenzatorju.
Šele sedaj je lahko zadihal in se nadihal s polnimi pljuči. Povedal je, da mu je zablokiral gumb na inflatorju za napihovanje kompenzatorja. Kompenzator se je napihnil na maksimalni volumen, zrak je pričel uhajati skozi oba varnostna ventila. Poskušal je odklopiti bajonetni priključek na cevi, pa z debelimi rokavicami ni šlo. Na površju je bil kompenzator tako napihnjen, da je partnerja stiskalo čez pljuča in ni mogel normalno dihati. Tako se je le še bolj zadihoval.
V celi zgodbi je bilo dobro to, da je bil kompenzator z zelo majhnim volumnom, zato je bil vzgon majhen in nas ni katapultiralo ven z veliko hitrostjo in da ni prišlo do barotravme pljuč. Slabo pa je bilo to, da se, kljub teoretični informiranosti, kako se rešimo točno iz take situacije (samo odklopimo cev za napihovanje kompenzatorja), v tistem trenutku in v gori mehurjev tega nisem spomnil. Ne samo da se nisem spomnil, sploh pomislil nisem na to, niti razumel nisem s čim se partner muči. Sprva sem zaradi obilice mehurjev celo mislil, da mu je šel O-ring na jeklenki (kar sem že večkrat doživel pri neDIN priključkih) in da je sopotapljač zato ostal brez zraka. Zato sem mu porival rezervni respirator pod nos, on pa ga ni hotel – uf, kak stres, ker nisem vedel za kaj gre.
In še ugotovitev za na konec, ne zategujte si preveč pasov na kompenzatorju plovnosti, zlasti če je že po meri premajhen – ravno ko boste zadihani in potrebovali zadihati s polnimi pljuči, vas bodo preveč zategnjeni pasovi pri tem ovirali in vas tako še bolj utrujali. Lahko bi prišlo celo do panike (to se je tudi že zgodilo, samo to je že druga zgodba).
Dobra izkušnja, ki se je končala brez posledic. Srečno.
BV, 2008