Izum hidrostatskega regulatorja na zahtevo

Urinator

Na sliki Kleopatra in Antonij lovita ribe na Nilu. Urinator pod vodo diha na meh napolnjen z zrakom in na trnek obeša ribe! [Nekdanji poklici: “Urinatores”] Ne glede na to, kaj ste si predstavljali, ko ste prebrali naziv tega poklica, se urinatorji sploh niso ukvarjali z urinom. Beseda “urinator” je latinsko za potapljača. Urinatorji so bili prva stalna enota potapljačev. V različnih delih Rimskega cesarstva so bili izbrani in usposobljeni za izvajanje posebnih misij, kot je infiltracija v mesta in pristanišča z namenom sabotaže ali vohunjenja. Urinatorji niso bili podobni današnjim SEALSom, SASom oz. Zelenim baretkam, niti niso njihov prvi predhodnik, ker so bili med urinatorji tudi sužnji. Ko ni bilo pomorskih bitk in potreb po diverzantskih in vohunskih opravilih, so se urinatorji privatno ukvarjali s čistilnimi deli pod vodo. To je bil donosen posel, saj so bile številne starodavne ladjedelnice napolnjene z razbitimi ladjami, ki so vsebovale blago in druge dobrine, na primer zaklenjene blagajne. Težave v tej službi so bile, da je potapljanje v onesnaženih vodah (ja, onesnaževanje je bilo problem že takrat) povzročilo številne zdravstvene težave. Bonus pa je bil, da so za dihanje pod vodo dobivali brezplačne zračne mehove, ki jim je praktično omogočalo daljše zadrževanje pod vodo.

Čeprav dosežki v človeški podvodni aktivnosti segajo v leto 4500 pr.n.š., pa se je pravi razvoj potapljanja začel z razvojem prvega hidrostatskega regulatorja na zahtevo leta 1942.

Njegova avtorja sta mornariški oficir Jacques Yves Cousteau in inženir Emile Gagnan. Z razvojem regulatorja in s priključitvijo regulatorja na jeklenko s stisnjenim zrakom sta omogočila človeku prosto gibanje pod vodo, brez kakršnekoli popkovine in neodvisno od vodne površine.

S tem se je začel pospešen razvoj avtonomnega športnega potapljanja. 10. januarja 1959 so delegati petnajstih nacionalnih športnih zvez iz Belgije, Brazilije, Francije, ZR Nemčije, Grčije, italije, Monaka, Portugalske, Švice, Jugoslavije in ZDA na konferenci v Monaku osnovali mednarodno potapljaško zduženje CMAS – Confederation Mondial des Activities Subaquatiques oz. WUF – World Underwater Federation.

Slovensko potapljaštvo

Slovensko potapljaštvo se je rodilo v skupinici navdušenih študentov naravoslovcev (Ivan in Dušan Kuščer, Drago Leskovšek, Marko Zalokar), ki so se poleti leta 1937 v vasici Sv. Juraj pod Velebitom prvič spustili v skrivnostne globine. Svoje pionirsko delo so opravili z okorno doma narejeno čelado, premajhno pumpo za zrak in pretanko cevjo. Idejo so dobili v knjigi W. Beebeja Beneath the Tropic Seas, kjer je avtor opisal svojo podobno, doma izdelano opremo.

Leta 1938 so že posneli prve podvodne fotografije s preprostim, doma narejenim ohišjem, ki je bil nekakšen poveznik z odprtino na spodnji strani, skozi katero so vpihovali zrak. Leta 1939 so svojo tehniko potapljanja posodobili in izdelali prvo potapljaško masko iz avtomobilske gume. Prvotno, zgolj radovedno stikanje po podmorskem svetu je kmalu preraslo v resno raziskovalno delo, ki je razkrilo marsikatere takratne skrivnosti (npr. kraški izviri ob obali).

Njihovi pionirski potopi so lepo opisani v knjižici Ivana Kuščerja Sprehodi pod morjem in v kasnejši knjigi Podmorski svet in mi, ki jo je uredil pisatelj Mate Dolenc. Prve njihove članke lahko zasledimo objavljene v reviji Proteus že leta 1940:

proteus_1940-06-150px_1320 proteus_1940-07-150px_1324 proteus_1940-08-150px_1321 proteus_1946-02-150px_1325

Leta 1949 so ustanovili Prirodoslovno društvo Slovenije in Ivan Kuščer je vodil v Kraljevici prvi potapljaški tečaj za potapljanje s pumpo. Potapljaška dejavnost se je širila, istočasno pa tudi podvodni ribolov.
Leta 1952 so se ljubljanski potapljači, podvodni raziskovalci in podvodni lovci združili v društvu Neptun,  kasneje preimenovano v DRM – Društvo za raziskovanje morja..

Ustanovitev slovenske potapljaške zveze

Kasneje nastala društva na področju Slovenije so se leta 1971 povezala v Zvezo organizacij za morski športni ribolov in podvodne dejavnosti. Zveza je bila registrirana 18.2.1972. Današnje ime, SPZ Slovenska potapljaška zveza, je bilo sprejeto na skupščini 11.2.1977. Pod tem imenom je bila SPZ še istega leta sprejeta v SRJ – Zvezo potapljačev Jugoslavije (ustanovljeno leta 1953, s sedežem na Reki) in je tako bila preko SRJ posredno vključena tudi v mednarodno združenje CMAS.

Z osamosvojitvijo republike Slovenije je prišlo 3.11.1991 na Reki tudi do razdružitve Zveze potapljačev Jugoslavije. SPZ je kot samostojna nacionalna zveza podala vlogo za včlanitev v CMAS in 1. februarja 1992 sprejeta kot polnopravna članica CMAS.

 

Video dokumenti iz naše zgodovine

Potapljavci v Jadranu (dr. Albin Seliškar,1940)

Leta 1940 je prof. dr. Albin Seliškar (1896- 1973) posnel film “Potapljavci v Jadranu” o potapljanju bratov Kuščer. Film je digitaliziral in iztrgal pozabi prof. dr. Igor Mekjavič:

 

Potapljači (Zvonimir Klemenčič, 1982)

Leta 1982 je g. Zvonimir Klemenčič s sodelavci (B.Bučar, U.Fonda, M.Krašovec, D.Mrak, A.Mulej, M orožen Adamič, M.Trobec, C.Mlinar) posnel na Super 8 mm 30 minutni film “Potapljači” o dejavnostih Slovenske potapljaške Zveze. Film je digitaliziral in iztrgal pozabi g. Andrej Furman in ga objavil na Youtubu v 6 delih:

1.del – Predstavitev (prvi zbor potapljačev v Fiesi 24. oktobra 1981 in izvedba tečaja potapljanja).
2.del – Podvodni športi (HPPP v Mariboru in podvodna orientacija na Bledu)
3.del – Podvodna dela
4.del – Podvodne reševanje in jamsko potapljanje
5.del – Podvodni športi  (podvodni lov, podvodna fotografija in hitrostno plavanje v morju…)
6. del – …hitrostno plavanje do Pirana in zaključek predstavitve

Lovci teme (Igor Vrtačnik, 2013)

Leta 2013 je g Igor Vrtačnik za RTV SLO pripravil dokumentarni feljton o naših pionirjih potapljanja “Lovci teme”.

 

Slovenski potapljaški zvezi so predsedovali naslednji predsedniki

1. 1971 – 1974 prof. dr. Tine Valentinčič
2. 1975 – 1981 Viljem Klemenc
3. 1982 – 1983 Ugo Fonda
4. 1984 – 1985 mag. Vojko Artač
5. 1986 – 1995 Viljem Klemenc
6. 1995 – 2001 Mihael – Mišo Čuhalev
7. 2001 – …      doc. dr. Mitja Slavinec